Ki Dojo društvo



Razliko med Aikidom in drugimi borilnimi veščinami ponazarja sledeča zgodbica:

V reki stojita dva samuraja. Prvi, mlad in močan, v roki drži oster meč. Vse kar priplava po vodni gladini z veliko spretnostjo razseka. Drugi samuraj je precej starejši. Svoj neoster meč drži v višini vodne gladine. Vse kar priplava proti njemu samo preusmeri in naplavine gredo mimo njega. Ta ponazarja Aikido. Meč prvega samuraja se bo prej ali slej skrhal, on bo ostarel in ne bo več tako gibčen. Drugi samuraj pa je videti, kot da bi sodeloval z naravo in zanj ni pomembna ostrina katane, niti udarci in tudi moč ne. Vse kar dela je prilagajanje situaciji.


Obiščite nas na enem od treningov in spoznajte lepoto Ki Aikida. 

External link opens in new tab or windowZa informacije o treningih nam pišite >>>



Zgodovina nastanka Društva Ki Dojo



Aikido v Ljubljani se je pričel z ustanovitvijo Budo Klub Kata. Vadili smo v Partizanu Trnovo. Predsednik kluba je bil g. Vili Ugrina, priznani judoist. Po poslovni poti je spoznal japonskega aikido mojstra Nomototoshi-ja. Spomladi leta 1969 je organiziral aikido seminar v Ljubljani. Med udeleženci sta bila tudi g.Mirko Jelen in g. Tadej Dolenc iz Tržiča. Bila sta velika entuzijasta in sta nadaljevala z začetniški tečaji.

Kot zanimivost bi poudaril  da je aikido mojster Nemototoshi in g. Ugrina leta 1969, jeseni, priredila prvi aikido seminar v Beogradu. Razvoj je šel svojo pot.

Osebno sem 1969 treniral judo v Šiški, pod vodstvom mojstra Božič Slavka-Pali. Treninge pa je vodil mojster Žitnik. Takrat sem tudi prvič slišal za aikido.

V jeseni, leta 1970,  sem se vpisal v začetni tečaj aikida. Poudariti moram, da v tistih časih ni bilo interneta, niti videa. Začetki so bili težavni, učili smo se iz knjig, bili smo samouki. Avtorji prvih knjig sta bila Morihiro  Saito in Koichi Tohei ter Kisshomary Oyeshiba. Bilo pa je možno kupiti filme na super 8 mm in z projektorjem smo nadaljevali in se učili.

1972 sem se udeležil aikido seminarja na Visu, v organizaciji Budo Akademije iz Beograda. Vodila sta ga Zoran Ristič in Zagorac. Tam sem imel priložnost tudi prvega srečanja z g.Vračarevičem,  imel je stopnjo 3 Kyu.

V letih 1973-1975 smo se nahajali na služenju v bivši JNA. Aikido je praktično zamrl.

Takrat sem se vpisal v karate klub Shotokan pod vodstvom velikega mojstra Takashija. Vadil sem okoli dve leti.

1976 smo se našli našli trojica, g Jelen, g Dolenc in moja malenkost. Ustanovili smo Aikido klub Ljubljana ter nadaljevali z vadbo in začetnimi tečaji na OŠ  Vič Tržaška c. 74.
V Italiji smo se povezali z Aikikai zvezo in smo obiskovali njihove seminarje. Ti seminarji so bili pod vodstvom moj. Hiroshi Tade-ja in moj. Nabayoshi Tamure, ki je deloval v Franciji..

1980 je bil organiziran 3.AIKIKAI kongres z glavnimi japonski mojstri vključujoč sina ustanovitelja Aikida, g.Kisshomary Oyeshiba. Imeli smo priliko spoznati glavne japonske akterije v aikidu in njihovo drugačnost.

Istega leta sem se prvič udeležil seminarja KI AIKIDO pod vodstvom moj. Joshigasaki-ja v Novari, Italija.

Moram priznati, da sem bil presenečen v  popolnoma drugačnem načinu in stilu Aikida. 

Prvič sem se seznanil tudi z izpitnim programom za KI.

Po štirih letih aikikai-ja sem zapustil to organizacijo in prešel  na vadbo Ki aikida.

Postali smo člani KI NO KENKYUKAI zveze z mojstrom  KOICHI TOHEI-jem na čelu.
V času ustanovitelja aikida Morihejem Oyeshiba je bil Tohei šef inštruktorjev v aikikai-ju,
edini nosilec stopnje 10.DAN, ki mu je podelil sam ustanovitelj.

Zanimivo  bi bilo vprašanje zakaj sem zapustil aikikai in prešel v Ki aikido?
 
1981 smo se preselili v Narodni Dom, kjer smo nadaljevali z vadbo.
1983 smo prvič v Ljubljani organizirali Ki Aikido seminar,  pod vodstvom mojstra Yoshigasaki-ja. To  je postala tradicija. Še vedno  prihaja 2 krat letno v Ljubljano , kjer se izobražujemo.
1990 sem se udeležil otvoritve Ki No Sato v Tokyu pod Tohejevo organizacijo.
Takrat sem si šel ogledat aikikai zvezo in še zadnjič videl Kishommary Oyeshibo

V društvu je  v letih okoli 1990 postalo veliko mojstrov z različnimi znanji, počasi je prehajalo do nasičenosti itd.

1994 sem izstopil iz Aikida Kluba Ljubljana. Ustanovil sem DRUŠTVO KI DOJO, z namenom prakticiranja neborilne, netekmovalne veščine, poenotenja uma in telesa, kot umetnost življenja.

Čeprav smo v Ki zvezi, pa lahko rečem,  da obiskujemo tudi seminarje drugih mojstrov.
Udeležil sem se seminarje Tendo ryu, pod vodstvom Shimitsu-ja v Mariboru. Tudi seminarja aikikai zveze Kobayashija, sodelovali smo na seminarjih  yushinkana Koretroshi Marujama in še nekaterih drugih mojstrov.

Omembe vredno je spoznanje, da je starih mojstrov zelo malo. Nova generacija  ima velik poudarek na politiki-organizaciji in bistvo jim je denar.

Na vprašanje koliko let bi potreboval, da postanem mojster,  je ustanovitelj odgovoril:
Najmanj 10 let.
Kaj pa če bi treniral vsak dan?
Učitelj: Najmanj 20 let
Kaj pa če bi trenira vsak dan – tudi ponoči?
Učitelj: Najmanj 30 let
Učenec se razjezi in ga vpraša:  Kako je to mogoče?
Učitelj se obrne in ne reče nič.

Odgovor kaj je učitelj hotel povedati, najdite sami.

Osebno se strinjam
Kirbiš Stanislav