Intervju s Kenjiro Yoshigasaki Sensei-jem

Zapisal: Aragon van Wietingen, den Bosch, Nizozemska, 1996

Kaj je Ki?
Ki je japonska beseda, ki pa je zapisana s kitajsko pismenko. Ta ima zato kitajski in japonski pomen besede, kar pa povzroča precej zmede. Predvidevam, da Kitajci to izgovarjajo "Qi" ali nekaj takega, za pomen pa je bolje, da vprašate same Kitajce. Ker sem Japonec, raje uporabljam besedo Ki v japonskem pomenu besede. Japoncem pomeni Ki nekaj nejasnega, nekaj, kar je težko opisati. V vsakdanjem življenju pomeni nekaj takega kot občutek, čustvo ali ideja, ki še ni jasna, toda bo postala jasna kasneje. Ali tudi motivacija, itd, itd. Zato je zelo pomembno razumeti Ki v smislu, da je ta proces razumevanja posameznikovega lastnega življenja in razumevanja samega sebe.

Sensei, ali imate kak določen cilj s poučevanjem Ki-a in Ki-Aikido-a?
Poučevanje Ki-a je na nek način le osnova. Ki lahko prakticiramo le v našem vsakodnevnem življenju, kar je edini način in ta ni lahek. Zaradi tega poučujem tudi Ki-Aikido, kar pomeni, da uporabljamo Ki principe pri prakticiranju fizične veščine Aikido, tako da imajo ljudje dobro metodo za vadbo. Prakticiranje Aikido-a je tako lahko vključeno v posameznikovo vsakdanje življenje in je zato ljudem lažje nadaljevati z vadbo. Drugi razlog pa je, da je skozi vadbo Aikido tehnik določene stvari o Ki-u lažje razložiti in tudi razumeti. Zato zares mislim, da je Ki-Aikido zelo dobra oblika prakticiranja Ki-a.

Ko ljudje govorijo o Ki-u, je še vedno lahko prisotna senca borilnih veščin, kot je Aikido. Ali veste za kak primer neborilnega razvoja Ki-a za ljudi?
Ki vadba je dobra za vsakogar in na začetni stopnji tudi enostavna. Če želite nadaljevati tudi na višjih stopnjah, pa morate živeti s tem; in v tem je težava. Zato običajno ljudje potrebujejo obliko fizične aktivnosti, ki je lahko Joga ali Tai-chi ali terapija ali karkoli drugega. Jasno je torej, da je bolje, če ljudje uporabljajo Ki principe v fizičnih aktivnostih. Zaradi tega je Aikido dober za ljudi, toda če drugi lahko uporabljajo Ki principe v vsakodnevnem življenju tudi na kak drug način, je to prav tako v redu.

Sensei, razložili ste razliko med učenjem Ki-a in Ki-Aikido-a, toda ali lahko natančneje poveste, kakšen je vaš glavni cilj, da sploh poučujete Ki?
V osnovi to počnem zaradi tega, ker tega ne dela nihče drug. Toda pravzaprav se doma to včasih vprašam tudi sam. Zakaj učim to, ko pa slišim druge učitelje učiti precejšnje nesmisle in napake ali kadar vidim knjige o meditaciji; večina knjig je precej nesmiselnih. Kljub temu, da je na tem svetu toliko učenja napačnih metod, bi nekdo vendarle moral učiti pravo stvar. To je edina motivacija mojega življenja.

Ali mi lahko poveste definicijo znanosti in tudi nakažete, kaj znanost povzroča današnji družbi?
Obstaja originalna znanost iz grških časov. Mislim, da je bila v obdobju stare Grčije znanost raziskovanje narave, univerzuma, človeškega bitja itd. To se je nadaljevalo vse do 15. stoletja ali do obdobja pred industrijsko revolucijo. Znanstveniki, kot Leonardo da Vinci in podobni, so bili istočasno tudi umetniki in filozofi in je bilo zato vse to povezano. Toda kasneje, po industrijski revoluciji v Angliji, je znanost postala zelo materialistična, saj so jo lahko koristno uporabili za razvoj pri industrializaciji. Znanost je torej postala zelo materialistična, kar pa ni tako dobro za naše življenje. Materialistična znanost je namreč zasnovana le na materialnih principih. V zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih smo videli, da le materialni razvoj ni dovolj, zato danes pričenjajo uporabljati znanost tudi za življenje. Zlasti univerzitetni profesorji, ki danes poskušajo razumeti človeško življenje s pomočjo znanosti jo zdaj imenujejo humana znanost ali nekaj takega. Tukaj pa se pojavlja nevarnost, saj je v osnovi napačno uporabljati materialne principe na življenju. Te napake že škodujejo našemu življenju in mu bodo povzročile tudi še več škode. Zato je moj namen predlagati nekaj, kar lahko zamenja materialno znanost in ima enako dobro strukturo kot materialna znanost.

Sensei, kaj pomeni Shin Shin Toitsu in kaj poenotenje uma in telesa, ali je to isto kot koordinacija uma in telesa, in - mimogrede - kaj je um in kaj je duh?
Poenotenje uma in telesa ali enotnost uma in telesa ter koordinacija uma in telesa so vse prevodi japonskih ali kitajskih besed, zato je to vse ena in ista stvar. Ne vem, kdo je pričel s to idejo poenotenja uma in telesa, morda učitelji zena ali morda Kitajci, res ne vem. Toda poenotenje uma in telesa je samo majhen del tega, kar učim. To je dober koncept, toda ni tako zelo pomemben. Običajen koncept besede um je, da je to nekaj, kar premika telo. Duh pa je religiozna beseda, zato te besede pravzaprav nikoli ne uporabljam. Zame je beseda duh le za ljudi, ki verujejo v boga.

Ali mi lahko v luči tega, kar ste pravkar razložili, poveste definicijo besede meditacija?
Tudi meditacija je angleška beseda in pravzaprav ne vem, kdo si jo je izmislil. Ne znam najti japonske besede, ki bi ji ustrezala. Zato je to nekaj, česar ne poznam prav dobro. Recimo, da je to primerna beseda za opis določenih aktivnosti, s pomočjo katerih poskušamo razumeti svoje lastno življenje in odnos do sveta. Zato na nek način uporabljam besedo meditacija, kadar želim govoriti o aktivnostih za poenotenje posameznikovega življenja z vsem svetom.

Sensei, videti je, da sta Ki in dihanje povezana. Zakaj je tako in ali obstaja razlog, zakaj na splošno tako neustrezno dihamo?
Ki je nekaj, kar ni povsem jasno, a bo kasneje postalo jasno. Za večino ljudi je dihanje tudi Ki, ker se večina ljudi ne zaveda svojega lastnega dihanja. Včasih je dihanje očitno moteno, ne da bi ljudje to sami opazili. Zato je prakticiranje Ki-a v vsakodnevnem življenju na nek način razumevanje svojega lastnega dihanja. Če pa to želite, morate tudi razumeti, da je prakticiranje dihanja osnovna vadba prepone, ki se mora dobro premikati. To je osnovna vadba. nato pa vadimo tudi ne-dihanje, kar pomeni, da mora posameznik poznati svoje dihanje.

Kot sam čutim, ima boljše dihanje velik pomen za delovanje mojega telesa. Ali se da še več povedati o fizičnih učinkih dobrega dihanja in kakšen je odnos med dihanjem, čustvi in zavedanjem?
Dobro dihanje verjetno koristi zdravju. Nimam statističnih podatkov, vendar upam, da je tako. Podobno je tudi s čustvi. Večina ljudi ne opazi, kdaj dihajo na napačen način.Jasno je, da so z nepravilnim dihanjem čustva motena. Pravzaprav ni nič narobe s čustvi, temveč le z motenimi čustvi, kar pomeni, da je dihanje moteno. Z vadbo dobrega dihanja pa čustva postanejo jasna in nemotena. Nato boste ugotovili, da je dobro imeti čustva in da so vsa čustva na nek način lepa.

Kaj je čustvo?
Čustvo je gibanje v telesu, izzvano ali povezano z gibanjem prepone.

Ali mi lahko kaj poveste o funkcionalnem pomenu čustev? Zakaj imamo čustva?
Ne vem zakaj, toda večinoma jim imamo, kadar zaznamo nekaj zunanjega in na to reagiramo in kadar ta reakcija ni harmonična, mora biti del, ki ni harmoničen, izražen z gibanjem v telesu. Zato je na nek način vedno dobro, da imamo čustva. Vendar, če dihamo na napačen način, se prepona ne giblje pravilno in zato notranje gibanje ni harmonično, kar pa telesu ne dene dobro. Če je Ki dihanje pravilno, morajo čustva koristiti telesu. Če čustva koristijo telesu, je to v redu, toda praksa za večino ljudi je, da čustva motijo telo, in v tem je problem.

Če ostaneva pri isti temi, ali mi lahko poveste kaj o zavedanju: kaj je zavedanje in ali ste opazili kakšen napredek pri zavedanju z uporabo Ki dihanja ali po prakticiranju Ki-a?
Tudi besede zavedanje skoraj nikoli ne uporabljam, ker ne razumem dobro njenega pomena in zato ne morem odgovoriti na vprašanje. Lahko pa povem, zakaj te besede ne uporabljam. "Zavedati se" pomeni zaznati nekaj, česar nismo zaznavali prej. Jasno je, da je nemogoče prakticirati zavedanje, ker nikoli ne moreš vaditi, da se boš nečesa zavedal. Le takrat, ko je tvoj um svoboden, obstaja možnost, da se boš zavedel novih stvari. Zato nikoli ne uporabljam besede "zavedanje", kadar učim ljudi.

Oprostite, nisem razumel vaše definicije besede "zavedanje".
"Zavedati se nečesa" pomeni zaznati nekaj, česar prej nismo zaznavali. To je odkritje, zato tega ne moremo vaditi, kakor tudi ne moremo vaditi odkrivanja. Odkrivamo lahko samo, kadar je um svoboden, in zato je mogoče vaditi le način, kako ohraniti um svoboden.

Sensei, pogosto sem vas slišal razlagati, da je učenje Ki-a za naš lasten razvoj in tudi, da je meditacija nekaj drugega kot terapija. Toda na kakšen način je učenje Ki-a lahko zanimivo za psihoanalitika in ali terapevt lahko postane učitelj Ki-a? Ali je to pomen besede Setsudo?
V prvi vrsti sta prakticiranje Ki-a in meditacija namenjena posameznikovemu življenju, medtem ko se ljudje, ki se ukvarjajo s psihoanalizo, večinoma zanimajo za druge ljudi. Toda metoda, kako narediti nekaj za druge ljudi, in metoda, kako narediti nekaj zase, sta različni. Zato vedno pravim, da ta meditacija ali Ki vadba ni terapija. Ugotovil sem, da je zelo pomembno, da to razložim, še posebno zaradi psihologije. Ljudje, ki se ukvarjajo s psihoterapijo, uporabljajo teorijo psihologije, ki temelji na opazovanju drugih ljudi. Meditacija pa pomeni opazovanje samega sebe. Ugotovil sem, da je še posebno pomembno razlikovati med meditacijo in psihologijo. Prav zato vedno poudarjam, naj ljudje ne uporabljajo meditacije kot psihoterapijo. Setsudo pa je japonska beseda, za katero pravzaprav ne vem, kdo jo je začel uporabljati. Pomeni poučevanje resnice.

Obstajata dve vrsti učiteljev. Najprej so učitelji, ki učijo tehnike, ki so dobre na nek način za vsakogar. Pravzaprav je večina učiteljev takšnih, zlasti v šolah. Učitelj meditacije pa je drugačen v tem smislu, da je meditacija tisto, kar vidim v svojem lastnem življenju. Tako poznam svoje življenje, toda nikoli nisem prepričan, da bo tisto, kar je dobro za moje življenje, dobro tudi za druge ljudi. Učitelj meditacije pozna samo tisto, kar je dobro zanj, ne ve pa, ali je to dobro tudi za druge. Upam, da bo tisto, kar je dobro zame, dobro tudi za druge, nikoli pa nisem prepričan. Zato pri meditaciji nikoli ne silimo ljudi, da to počnejo, temveč samo predlagamo, in če je ljudem to všeč, to delajo, toda na lastno odgovornost. Drugačen tip učitelja pa je tisti, ki uči tisto, kar je dobro za druge; imeti mora dovolj izkušenj, da pozna ljudi in tisto, kar je dobro zanje. To je razlika med obema tipoma učiteljev. Večina učiteljev pa je drugega tipa, to pomeni, da so učitelji, ki učijo stvari, ki so dobre za druge.

V Ki izrekih je omenjeno poenotenje uma in telesa. Iz tega izhaja, da ima vsakdo veliko moči, ki pa mu ni vedno na voljo. Ali bi lahko pojasnili, kaj za vas pomeni moč? Še vedno je za večino ljudi ta vadba Ki-a povezana z zdravjem in borilnimi veščinami. Ali bi lahko navedli kakšen primer za navadne ljudi, starejše ali take, ki nimajo posebnih telesnih sposobnosti?
To je čisto preprosto. Težava je le v prevodu. Moč pomeni sposobnost ustvarjanja sprememb v življenju. Če si bolan in lahko sam ozdraviš - bolnik postane zdrav - je to moč. Če imaš velik problem in ga sam rešiš, je to moč. Če so vsi vznemirjeni in razburjeni, ti pa si miren in zbran, je tudi to moč. Karkoli ustvarja spremembe v življenju je moč. Seveda pa lahko z razumevanjem principov uma in z razumevanjem principov telesa dosežemo boljše spremembe v življenju. To pomeni, da imaš več moči in to je pomen tega. Poleg tega pa je potrebno razumeti princip poenotenja, in ta pomeni poenotenje uma in telesa.

Vprašanje sem postavil tudi zato, ker je v knjigi "Ki in Daily Life" vaša slika, ki zelo preseneti ljudi. Noge imate na enem stolu, glavo na drugem, na trebuhu pa vam sedijo trije ljudje. Za večino ljudi je to že skoraj čarovnija. Seveda pa kaže tudi na neko fizično moč. Zakaj uporabljate tovrstne primere v knjigi?
Pravzaprav nisem jaz v knjigi, ampak Tohei Sensei. Tu gre za dve stvari. On je začel z Aikidom pred menoj in je že imel izkušnje z ljudmi, ki so se ukvarjali z Aikidom. To pomeni z ljudmi, ki jih niso toliko zanimale intelektualne vaje. Jasno je, da je za takšne ljudi seveda lahko uporabljati fizične primere. Res je tudi, da je v japonski kulturi, da ljudem ni toliko mar logika v besedah, temveč bolj v telesnih dejanjih. Če se hočeš približati Japoncem, je zato bolje, da se izkažeš z močnim telesom in ne toliko z močnim umom ali z močjo besed. To je torej nekoliko stvar kulture. Sam dokaj dobro razumem, da ta metoda ni tako uspešna pri Evropejcih.

Ali bi lahko navedli kakšen jasen primer vzora za poučevanje Ki-a Evropejcem?
Japonci imajo za težave z mislimi zelo enostavno rešitev: misli odrinejo in se lotijo fizičnega dela. Na nek način je to japonska tradicija in zato priporočajo fizično metodo. Evropejci poskušajo nadaljevati s premišljevanjem in rešiti težavo s premišljevanjem, zato mislim, da je bolje, če za Evropejce uporabljam besede in poskušam stvari čim bolje razložiti. Fizično vadbo naj bi uporabljali samo zato, da bi pomagali razumeti besede. Zaenkrat mislim, da je to za Evropejce dobro, ker morajo Evropejci najti rešitev z besedami. Ne marajo odrivati misli.

Seveda ste tudi sami nekoč začeli z vadbo Ki-a. Ali mi lahko poveste, kaj je to pomenilo za vaše vsakdanje življenje?
Za moje vsakdanje življenje to ni pomenilo nič, ker sem s temi stvarmi začel iz recimo radovednosti, zato je bilo bolj nekakšno raziskovanje. Zame je to bolj kot znanstveno raziskovanje. Raziskujem za življenje.

Ali imate radi svoje delo?
Da, da.

Spominjam se, da med poučevanjem Ki-Aikida zelo pogosto uporabljati koncept težnosti, da pojasnite in voditie gibanje. Ali mi lahko razložite, zakaj je težnost tako pomembna za nas?
Ne, v vsakdanjem življenju težnost običajno sploh ni pomembna za nas. Pomembna postane šele, ko izvajamo Aikido tehnike. A tudi za ljudi, ki se ne ukvarjajo z Aikidom, je razumevanje težnosti pomembno, ker večina ljudi težnost napačno razume in zaradi tega napačnega dojemanja v vsakdanjem življenju delajo napake. To je edini razlog, zakaj med Ki vadbo učim ljudi, ki ne prakticirajo Aikido-a, naj "ohranjajo težo spodaj". Za Aikido tehnike pa je to seveda zelo pomembno.